BERLIN, NEMČIJA
piše: ANA MARIJA ROŽMAN
Datum mobilnosti: 15. 7.–20. 7. 2024
Glavni cilji seminarja 21st Century Skills for Teachers and Students, ki sem se ga med 15. in 20. julijem 2024 udeležila v Berlinu, so bili:
– naučiti se samozavestno vključevati veščine 21. stoletja v svoje učne cilje;
– voditi učence pri razumevanju pomena in relevantnosti določenih predmetov v šoli;
– oblikovati učne ure z metodami za usvajanje tako učne snovi kot veščin;
– spoznati razlike med različnimi učnimi metodami: učenje na podlagi nalog, projektno učenje, obrnjena učilnica;
– oblikovati individualizirane aktivnosti za učence z uporabo metod glede na specifične učne cilje predmeta.
Prvi dan je bil namenjen spoznavnim aktivnostim. Udeleženci smo pripravili predstavitve svojih šol in projektov ter tako spoznali delo in šolski sistem v državah udeležencev seminarja (Španija, Madžarska, Bolgarija, Portugalska, Slovenija). Sledila je predstavitev predavateljice, Melisse Galie, glavne predavateljice v akademiji Teacher Acadamy v Berlinu.
Sledilo je spoznavanje teme seminarja in uvod v temo seminarja – kompetence 21. stoletja za učitelje in učence. Sprva smo debatirali o razlikah med učenjem, osredotočenim na učitelja, in učenjem, osredotočenim na učenca. Kompetence 21. stoletja imenujemo tudi t. i. mehke veščine, za razliko od t. i. trdih veščin. Kompetence 21. stoletja delimo na tri področja:
- učenje: kritično mišljenje, ustvarjalnost, sodelovanje in komuniciranje;
- pismenost: informacijska pismenost, medijska pismenost in tehnološka pismenost;
- življenjske veščine: prilagodljivost, veščine vodenja, iniciativnost, produktivnost, socialne veščine.
Spoznali smo piramido učenja, ki predstavlja znanje, ki ga posameznik usvoji z določenim načinom oz. strategijo učenja. Učenci si glede na raziskave največ zapomnijo, kadar učijo druge; najmanj pa, kadar snov zgolj poslušajo v obliki predavanja. Piramida učenja:
5 % |
|
predavanje (pasivno poslušanje) |
10 % |
|
branje (aktivno branje) |
20 % |
|
sprejemanje avdio-vizualnih vsebin (aktivno spremljanje) |
30 % |
|
demonstracija (opazovanje poskusov, zgledov) |
50 % |
|
diskusija (aktivno sodelovanje, argumentiranje) |
75 % |
|
praktično delo (izvajanje poskusov, problemsko učenje) |
90 % |
|
poučevanje drugih (neposredna uporaba znanja) |
Sledilo je spoznavanje vsake kompetence posebej. Udeleženci smo nato diskutirali v parih o aktivnostih, s katerimi lahko pri učencih spodbujamo posamezno veščino 21. stoletja.
Ta dan je seminar potekal v muzeju Futurium, ki je posvečen projekciji življenja v prihodnosti, in sicer kako bo potekalo življenje v prihodnosti z vidika okoljevarstva, znanosti in družbe. Udeleženci smo si ogledali muzej in nato debatirali o tem, kako razumeti vsebine razstave v luči kompetenc 21. stoletja.
Naslednji dan smo sprava spoznavali različne vidike »pristranskosti« (ang. bias), ki so del veščine komuniciranja in kritičnega mišljenja. Z metodo »šestih klobukov razmišljanja« razmišljali o tem, da bodo kompetence 21. stoletja za učitelje v prihodnosti postale najpomembnejši vidik poučevanja.
Spoznali smo teoretične vidike projektnega učenja (PBL – project-based learning). To je metoda učenja, pri kateri se učenci srečajo z nekim problemom oz. izzivom, ki ga morajo rešiti, kar od njih zahteva iskanje informacij iz različnih virov ter iskanje izvirne rešitve problema, ki jo predstavijo/izvedejo ali ustvarijo izdelek. Pomembno je, da učenci rešujejo stvarne probleme, ki so povezani z resničnimi okoliščinami. Da govorimo o PBL, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji:
- Problem oz. vprašanje mora učencem predstavljati izziv.
- Problem mora biti avtentičen (resničen).
- Problem mora biti trajnosten.
- Učenci morajo imeti možnost izbire (»students voice and choice«).
- Problem mora spodbujati trajno (neprestano) preiskovanje (postavljanje vprašanj, zbiranje informacij).
- Učitelj mora zagotoviti povratno informacijo.
- Učenci naj svoje rezultate predstavijo javnosti.
Spoznali smo tudi osnove obrnjene učilnice (»flipped classroom«). Bistvo te metode je, da učenci delo, ki bi ga sicer opravili v učilnici, opravijo doma. Tradicionalno »domače« delo pa opravijo v šoli. Učitelj več ne podaja nove učne snovi, temveč zgolj usmerja in vodi učence, da uporabijo znanje, usvojeno doma, ter ustvarjalno sodelujejo.
Ob koncu seminarja je bila naloga vsakega udeleženca, da je izdelal učno pripravo za primer projektnega učenja ali obrnjene učilnice in ga nato predstavil ostalim udeležencem. Zelo dragocena in navdihujoča je bila izmenjava izkušenj z udeleženci seminarja, ki je prinesla uvid v šolsko prakso v drugih evropskih državah in nekatere zanimive primere projektnega učenja, ki jih učitelji že izvajajo pri pouku.